A sem lahko prišla tako daleč, da si moram brisati solze, ko pišem besedila.
Ja, majkemi! 
Pred kratkim mi je rekel:
˝Samo ti si res fenomen, 99% ljudi bi na tvojem mestu že zdavnaj odnehalo, ti pa si vztrajala…˝
In v tistem trenutku, se mi to ni zdelo nič kaj takega, edino odreagirala sem, da ni ravno takšna statistika.
Je pa res da veliko ljudi odneha na svoji poslovni poti, ker ebeno ni lahko.
Ni lahko ko si podjetnica in si sprva sojena že samo zaradi tega. Ker si pač podjetnica.
Potem pridejo strahovi pred neuspehom, prepričanja o tem, da nisem nič vredna pa energija pomanjkanja, ki se razvije v evforijo, si dva dni v flowu in spet en dan v drekcu.
In še kar rineš in rineš, kot na bojni fronti. Vsa raztrgana, blatna in utrujena. Blazno utrujena.
Ampak greš.
Vlečeš se do svetlobe.
Do tistega kar verjameš, da te čaka.
In na koncu? Na koncu zmagaš v lastni bitki proti sami sebi.
Ker ni fora v tem, da osvojiš cilj na točno tisti način, ki si ga zastaviš na začetku, ah kje pa, gre se za ta občutek po katerem hrepeniš.
Občutek zmagoslavja, ko lahko končno deliš s svetom v kar tako strastno verjameš.
In ta občutek boš doživela tudi ti.
Verjemi.
Samo vztrajaj na poti ali poteh k občutku.
Navijam zate!
Katja
