Ko se začne mesec september, je vse blago rečeno lahko kar kaotično.
Prvi vpisi v šolo, vrtec.
Ponovno si nadenemo čepico in postanemo osebne šoferke. Naš pralni stroj je spet dvakrat na dan v pogonu, mi pa se kopamo v oblačilih in zvezkih ko bi se raje kopale v penini
In nič nenavadnega ni, da je ta prvi septembrski teden stresen tudi za nas starše. In nič ni narobe s tabo, če si zaradi tega utrujena ali pa razdražljiva. Ok je tudi če nisi vedno čisto ok
In na prvi šolski dan so se tudi v meni pojavila čustva od katerih sem se v zadnjem letu kar malo odvadila. Dajmo reči, da sem se iz svoje naravne vloge, ki bi opisovala zlatega prinašalca, spremenila v razdraženo čivavo, ki je nalajala vse mimoidoče.
Zavedala sem se svojih čustev, vedela sem, da reagiram brez da bi za to imela razlog. Vedela sem vse, imam vsa orodja. Pomagalo pa je le nekaj. Čas.
Ta dan je minil in zjutraj sem se zopet zbudila v svoji stari vlogi. Samo še malo bolj nahajpana
V sredo sta zvečer oba odšla na svoje treninge. Mathiasa je peljal Pero, jaz pa Alesio. Tistih 90 minut sem posvetila rekreaciji. Pobrala Alesio in sošolko, med potjo domov sem jima dajala še življenjske nasvete, stopili sva v pokakano stanovanje, po sledeh sodeč je naš stari muc poskušal priti do wcja, samo ni bil pravočasen, dala sem greti vodo, počistila drek, Mathiasa poslala pod tuš in Alesia mi reče, da mora naslednji dan prinesti rolerje v šolo, v naglici sem šla z njo iskati rolerje in ko je hodila za mano, mi reče: “veš, ti si res dobra mama..”
In moje srce je skoraj počilo od sreče. Srček poln ljubezni in oči polne solz.
Kako malo nam je potrebno za srečo.
In draga mamica, tudi če tvoj otrok mogoče tega ne pove, zanj si vedno najboljša mama. Ker si. Vse kar počneš je dovolj in vedno daješ največ kar lahko.
Pošiljam ti objem