Svetu, kjer svetloba in tema hodita skupaj, kjer sreča in žalost obstajata v sožitju. Pogosto iščemo ravnovesje, želimo, da vse sledi svojemu toku brez presežkov, a prav nasprotja nas oblikujejo.
Dualizem je del našega obstoja – brez teme ne bi poznali svetlobe, brez napora ne bi dosegli miru. Kako naj bi prepoznali srečo, če ne poznamo občutka žalosti? 
Ko sprejmemo, da so nasprotja del naše poti, se lahko osvobodimo notranjega boja, ki ga ustvarjamo, ko si želimo, da bi bilo vse samo »dobro« ali »slabo«. 
Sprejeti nasprotja pomeni sprejeti celoto – tisto, kar nas izpolnjuje, kot tisto, kar nas izziva.
Vsak trenutek, vsak občutek je priložnost za rast.
Ko se naučimo imeti ljubezen ali sprejemanje tudi do tistega, kar nam ni všeč, se resnično osvobodimo.
